Ambulanta

Prejšnji zdravilec očitno ni dal veliko na snago v prostoru, saj je bila ambulanta v precej slabem stanju. Preden je bil Altair z njo zadovoljen, je mogel poseči po kopici čistilnih urokov, velika okna pa so bila odprta nič manj kot eno uro. Po celotnem prostoru je podtaknil nekaj listov sivke, saj so bile vonjave naravnost hlevske. Pravtako se je z veseljem znebil četrtine postelj, saj je dvomil, da jih je tolikšno število resnično potrebno. Tako je bil po dobri uri urejanja malce izmučen, a predvsem zadovoljen s svojim delom. Navadno se je ob takšnih zmagoslavnih trenutkih posladkal s skodelico čaja z mlekom in pokramljal s kakšnim mimoidočim, a na tej šoli je dvomil, da je zaželen, saj so bili njegovi pogledi v skoraj vsem drugačni od večine. Tako je zatopljen v misli, če niso vsi na tej šoli že zašli na napačna pota, s katerih se ni mogoče vrniti, srkal sladek čaj in nikakor ni pričakoval, da bo kdo prestopil prag šolske ambulante.

[Če nimate nč proti, da sem odprl temo ]

Ithil se je malo razgledovala po šoli, nakar se je znašla pred vrati ambulante. Slišala je, da imajo novega zdravilca, zato je z zanimanjem vstopila. Prostor je nanjo naredil dober vtis, saj je bila tam le enkrat prej (na obveznem začetnem ogledu vseh prostorov šole) in takrat ji je šlo na bruhanje že samo da je prestopila vrata.
"Pozdravljeni," je vljudno dejala moškemu ob mizici. Pristopila je bližje in se elegantno priklonila.
"Upam da ne motim," je začela. "Hotela sem vam samo izraziti svoje zadovoljstvo ob dejstvu, da bo, vsaj po videzu sodeč, ambulanta spet služila svojemu namenu, namesto da jo imajo za hiralnico in prostor kjer poleg katerekoli poškodbe ki si jo imel prej stakneš še ne vem koliko neozdravljivih bolezni."
Z zanimanjem se je zazrla v oči novega zdravilca, čakajoč na odgovor.

Ker so Altairova očala počivala na majhnem kupčku knjig, je najprej videl le zamegljeno žensko postavo, ki se je približevala njegovi mizi, izdelani iz njemu neznanega lesa. Hitro si jih je nataknil na šilast nos in se pri tem počutil precej prijetneje, saj je zdaj vsaj videl kdo je prišel. "Pozdravljeni tudi vi," je tudi sam vljudno priklonil glavo in pomignil obiskovalki, naj sede na pravtako udoben naslanjač na nasprotni strani mize. "Ker si trenutno ne morem krajšati časa z zdravljenjem študentov, ne morem reči, da motite." Sodeč po besedah mladenke njegova predstava o preteklem zdravilcu ni bila tako napačna. "Sam ga na žalost nisem utegnil spoznati, saj bi prav rad spoznal, čemu je vladalo takšno stanje. Je vam morebiti znan razlog?" Sicer mu vstajanje ni delalo preglavic, a tokrat je bil prav vesel, da sta bila tako čajnik, kakor še ena skodelica kar na mizi. "Bi se vam prilegel čaj?" Polno skodelico je že potisnil pred njo, saj je njemu topel napitek prijal skorajda vedno.
"Ne vem, kako sem lahko tako nevljuden, da se še predstavil nisem. Altair Roseix." V znak opravičila ji je ponudil roko in upal, da ga ne bo imela za kakšnega neolikanega starca.

Ob omembi prejšnjega zdravilca je Ithil le odkimala. Slišala je, da ga je baje ubil nek učenec, ki ga je ugriznil volkodlak, vendar so bile tudi to bolj govorice kot ne, srečala ga pa na njeno srečo ni nikoli.
"Z veseljem, najlepša hvala," se je vljudno zahvalila za čaj in naredila požirek. Ko se je predstavil mu je mehko segla v roko in odvrnila "Ithil Sylviel, vam na uslugo."
Naredila je še en požirek, nato pa se spomnila neodgovorjenega vprašanja.
"Kot sem rekla, je ambulanta prej izgledala bolj kot hiralnica in mrtvašnica kot pa kaj drugega. Še vedno se sliši govorice, da je bil prejšnji "zdravilec" manični psihopat, ki je učencem dajal narkotike, nato pa jih posiljeval in zastrupljal medtem ko so bili v komi." To je rekla s povsem brezizraznim pogledom. Sicer ni vedela v kolikšni meri so bile govorice resnične, vendar pa je, glede na to da je to izvedela s svojim darom branja misli in s čitljivijo in to od kar precejšnje skupine ljudi, sklepala da je nekaj že bilo na tem, četudi ni bila nujno vse čista resnica.
"Da sploh ne omenim da besede kot so 'higiena', 'čiščenje', in 'razkuževanje' zanj verjetno niso obstajale," je še dejala, nato pa naredila kratek požirek čaja. Vsaj za tega je vedela, da ni zastrupljen, saj je imela instinkt za strupe in protistrupe.
"Sicer o vas ne vem skoraj ničesar, vendar pa vsaj glede na izgled ambulante sklepam, da nas čakajo vsaj malce boljši časi," je dejala s podpornim nasmeškom. Bila je presenečena. Navadno ni bila tako odprta do ljudi, vendar je bil ostareli zdravitelj prva prijazna in olikana oseba, ki jo je srečala na tej šoli. Seveda je bilo polno takšnih kot tisti vampir na plesu, ki so se delali vljudne, vendar pa je v njihovih glavah vrelo od podivjanih hormonov in živalskih nagonov. Altair je vsaj resno mislil vsako prijazno gesto in besedo, ki jo je izrekel.

Emma se je tokrat odločila obiskati ambulanto odprla je mogočna vrata kjer sta sedela malo predrzna učenka iz zabave in novi zdravilec "OHO čajčka bomo pili MARŠ VN DELAT!!!!!!!!! Hec malo je že treba no sta mislila da se me bosta kar tako znebila kdo je pa še videl da je zabava brez mene? Se vama lahko pridružim?" Emma se je razgledala po dvorani zdela se ji je preveč urejena saj ni nikoli marala preveč kičastih in urejenih stvari, edina stvar, ki jo je urejala je bila ona sama.

Ithil se je najprej zdrznila ob Emminem kričanju, vendar je jasno zaznala hudomušnost, ki je sevala od nje. Ithil si ni drznila uporabljati čitljivije na profesorjih, saj jo je izkušnja s Snapom izučila, vendar pa je njen naravni talent deloval nenadzorovano in vsem drugim nezaznavno.
Ničesar ni rekla, saj je bilo Emmino vprašanje verjetno bolj namenjeno Altairu kot njej.
Sploh pa, kaj pa naj bi šla 'delat'? Trenutno nimam nobenih predavanj in vso svojo nalogo sem že zdavnaj končala, je pomislila. Namenila ji je svoj značilni skrivnostni nasmeh, ki pravzaprav ni bil toliko nasmeh, ampak bolj zapeljivo rahlo ukrivljeni kotički ustnic.

"Eh kaj me tako gledata lahko bi mi vsaj odgovorila in vi g. Moreno Roseix gledate me tako kot da me nebi poznali ah saj je res me poznate?" Emma se je začela spet šaliti in uponašala njune obraze in jih izmenjevala na svojem "Dajta no odmor imam in tako nimam kaj početi tako prijazne me še dolgo časa nebosta videla sploh pa sem vesela, da je šola lepo napredovala!" Emma se je zahahljala.

Ithil je bila začudena. Vedno sovražno nastrojena porfesorica se je prvič kazal v drugi luči. Do tega trenutka Ithil sploh ni pomislila, da so tudi profesorji navsezadnje le ljudje. Kljub začudenosti, pa se je nekaj v njej premaknilo in ozračje je postalo bolj prijazno. Ithil, ki se je nalezla Emmine dobre volje, si ni mogla kaj, da ne bi z malce bolj opaznim nasmeškom vprašala:
"In kaj sicer počnete med odmorom, ko se ravno ne plazite po šoli, iščoč novo žrtev?"

Z veseljem je prisluhnil Ithilini pripovedi, pri čemer si ni mogel pomagati, da se mu ob groznih dejanjih psihopatskega zdravilca oči ne bi ledeno zasvetile. Smrti ni privoščil nikomur, niti tistim, ki so povzročili ogromno gorja, saj je bila za takšne primerke navadno le odrešitev. Ne, s tem zdravilcem bi ravnal enako, kot je on s študenti, ki so pričakovali pomoč, nikakor pa zastrupitve. "Glede na vašo pripoved resnično dvomim, da bi lahko povzročal takšna grozodejstva, kot jih je on. Hkrati,..." A sredi stavka ga je prekinilo vreščanje, ki je zvenelo hujše od same harpije. Zvok je bil skoraj tako grozen, da se je že računal na napad križancev med povodnimi možmi in roparskimi pticami z žensko glavo. A izkazalo se je, da je vreščanje pripadalo precej mladi ženski, ki ji takšnega glasu nikakor ne bi pripisal.
"Seveda lahko prisedete," je z malce pretresenim glasom izdavil in hkrati zavrtel palico med dolgimi prsti. Pred obiskovalko je že stal naslanjač, v katerega so bile vgravirane grške črke - njegove misli so še vedno napolnjevala mitološka bitja. "Žal moram priznati, da se mi še sanja ne kdo ste, kajšele, da bi poznal vaše ime in priimek, pa čeprav bi ga očitno moral." Tudi njej je pristavil skodelico čaja, čeprav je dvomil, da bo končal v njenem želodcu v pičlih petih minutah - razen, če so odmori trajali dlje, ali pa je imela nenaravno vzdržljivo grlo; kar glede na prejšnje kričanje niti ne bi bilo tako zelo nenavadno.

Emma se je nasmehnila in rekla "Kako to da me ne poznaš jaz sem vendar ravnateljica šole učiteljica napojev in predstavnisca Draca vam na uslugo, ampak povejte mi kdo bi rabil ambulanto na tej šoli dragi kolega aja nisem povedala svojega imena moje ime je Emma Harpy in prav rada bi se vama pridručila, zdaj pa povej mi gospodična Sylviel kako ti je bila ušec moja ura?" Emma je zamahnila s palico in na mestu malo nazaj kjer je stala se je pojavil njen lepo izrezljan rdeče ubljazinjen stol iz njene učilnice, udobno se je namestila in si nalila čaj zelo rada je imela najbolj močnega saj je od negdaj ljubila moč v enem nagnjenju jebil čaj že popit zato si je nalila še, tega je pustila na mestu in (kakor se je dalo) vljudno rekla "Dober čaj iz česa je?"

((Emma, nočem biti tečna, ampak a lahko prosim uporabljaš malo več ločil? Ker verjetno nisem edina, ki ima navado da celotno zadevo potem smatra kot en stavek. Tvoj post sem prebrala tako hitro, da sem ga morala še enkrat preden mi je bil čisto jasen. Hvala! ))

Ithil sicer ni vedela, od kje je Altair potegnil tisto o zastrupitvi, saj se je spominjala, da je omenila da je bil prejšnji bolničar žrtev napada novonastalega volkodlaka. Vendar pravzaprav ni bilo pomembno. Mrtvi so mrtvi, pa naj se o njih še toliko govori.
Emmino vprašanje je ni presenetilo. Skoraj vsak učitelj je navadno začel pogovor s podobnimi vprašanji. Odgovorila ji je:
"Moram reči da sem se kar zabavala. Sicer je moje mnenje glede malenkosti kot je razlika med utekočinjenimi in upepeljenimi kostmi ter barva končne tekočine malce drugačno od vašega, vendar pa razumem, da pač zahtevate popolnost."
Naredila je premolk in se zazrla v njene oči.
"Razen tega," je še dejala, "pa je bila vaša ura kar zabavna." S škodoželjnim nasmeškom se je spomnila učenca, ki je imel to smolo da je sedel v njeni bližini in se predolgo zagledal v njen dekolte.

Emma se je zasmejala "vem kaj imaš v mislih!!!" Pogledala jo je in še omenila "Srečo imaš, da na naši šoli takšne stvari odobravamo, prav imate, da ste odprli ambulanto gospod." Emma je oba zadovojno gledala saj je v pogovoru uživala "Mislim, da bom sem večkrat prihajala med odmori prav prijetno je!"

((Oprosti ker ni tako prav napisan večino časa se mi kar mudi in samo toliko grem na računalnik da lahko napišem na forumu drugače pa bom pazila))

Ithil se je nalezla Emminega smeha in nagajivo pripomnila:
"Morala sem poskrbeti zato, da ima naš zdravilec kaj več dela."
Sicer je to mislila le napol. Predvsem se je šlo zato, da če pač nekdo mora krvaveti, naj bo to nekdo drug kot ona. Jo je pa veselilo, da zaradi tega ne bo kaznovana. Na Bradavičarki bi mogla zaradi česa podobnega gotovo celo leto loščiti trofeje v Veliki dvorani, če je ne bi izključili. Oprezno je pogledala proti Altairu, zavedajoč se, da nekdo ki se je zavezal zdravljenju verjetno ne bo odobraval namernega poškodovanja drugega človeka. Sploh pa je bilo možno, da je bil tisti učenec prav zdaj v ambulanti, čeprav ga Ithil ni nikjer videla.
"Sem sicer slišala, da jih veliko na tej šoli umre, preden dokonča študij," je začela, "ampak samo zato še ne pomeni, da si ne zaslužijo še ene priložnosti. Če so res nepokretni in nesposobni, se bodo tako ali tako enkrat sami spravili v grob. Zato urejena ambulanta sploh ne škodi niti taki šoli, saj lahko tako gospod zdravilec reši takšne, ki so imeli pač smolo ali pa nesrečo pri kakšnem poskusu, kjer jih niti njihov talent ni mogel rešiti." Zamišljeno se je zazrla v oba odrasla in čakala na njun odgovor.

((Razumem situacijo, se tudi meni dogaja. In pa hvala, cenim tvoj trud. ))