Gozdič

Ura je bilo nekaj čez polnoč, ko se je Violet končno uspelo izmuzniti v gozd, ki je bil v noči nenavadno tih. Podnevi je tu odmevalo ptičje petje in glasovi drugih živali. Ampak ponoči... tišina. Violet je sedla na bližnji štor in na prsih prekrižala roki. Tišina ji je bil všeč. Nobenega nenadnega hrupa. In predvsem ne ptičjega petja, zaradi katerega je Violet ponavadi začela boleti glava. Po nekaj minutah je vstala in se odpravila naprej po peščeni potki. Občasno je kar uživala v sprehodih po naravi.

Lenne je stekla v gozdič in pomislila ni več veliko časa stekla je čim bolj globoko v gozd kjer naj bi se dobila s Timom da gresta skupaj na lov sranje tam je sedela neka učenka ki je vživala v gozdiču prepozno je pomislila in luna je zažarela Lenne se je preobrazila pred njenimi očmi in seveda je dobila tudi napadalnost, ki je nemore nadzirati začela je renčati in je skočila v obliki volka nad njo.

Tim je se je spomnil, da se ob polnoči dobita z Lenne v gozdu in malce pre dpolnočjo se je tudi odpravil tja. takoj, ko je prišel je zagledal v hrbet Lenne in že jo je mislil pozdraviti, ko pa se je naenkrat spremenil v volkodlaka in stekel za njo na učenko, ki je še ni poznal....

Violet je gledala v tla in razmišljala o nekih čisto drugih stvareh, ko je nenadoma zaslišala renčanje. Kaj pomeni je izvedela šele, ko je v potočku, ki je tekel čisto zraven nje zagledala odsev lune. Polne lune. Pogoltnila je slino in počasi dvignila pogled. Volkodlaka. In to dva. In tekla sta naravnost proti njej. Violet ni bilo še nikoli tako strah. Vedela je kakšni so volkodlaki, ko se preobrazijo. In tisto, kar je o njih vedela ji ni bilo všeč. Niti slučajno. Planila je pokonci in iz žepa privlekla palico. Njeni možgani so v trenutku ugotovili, da bosta volkodlaka nanjo planila čez točno dvajst sekund. Vedela je, da ne sme teči. Takoj bi jo ujela. Namesto tega je okoli sebe raje pričarala neuničljiv ščit.

Lenne se je zaletela v ščit ampak ni mislila odnehati smehljaje se je usedla na tla in jo čakala bila je prav lep volk ampak po duši ni bil tako lep renčala je ko je zagledala da se ji je pridružil Tim, zarenčala je vanjo in zatulila v nebo ter se obrnila proti timu ter mu namignila naj mu sledi, stekla je še globje v gozd in se ustavila ko je slišala šum nagnila se k tlom in se neslišno premikala proti šumenju sledila sta ji Tim in njena domača žival sepravi njen volkec. Šumenje je bilo vse glasnejše in nenadoma je zagledala lepo rejeno srno ki se je pravkar najedla polnene so najbojše je z mislimi besede poslala Timu in se volčje zasmejala da je preplašila srno pognala se je za njo in derjala z vso hitrostje ki jo je premogla njen volkec in Tim sta zaostala ampak plenu se ni hotela odpovedati kar tako podrla je srno in ji pregriznila vrat ugotovila je da se je spet znašla pri učenki, ki je bila še vedno varno skrita za ščitom. Prišla sta še Tim in njen volkec ter jima je pokazala srno in nanjo ponosno položila taco. Pričakujoče ju je pogledala če sta zdaj onedva navrsti. Volkec se je pognal v gozd.

Tim se je z takšno močjo zaletel v ščit, da mu je en čas doneo v glvi, čeprav ni mogel odnehat, ker je to tako rekoč imel v nagonu. Parkrat je še zarenčal nad učenko, ki je bil za ščitom med tem, ko je Lenne že odtekla in se nato odpodil za njo. Takoj se je videlo, da je Tim dosti bolj natreniran saj je tekel veliko hitreje kot ona in jo je počasi začel dohitevati. Naenkrat se je potem Lenne ustavila in s tem se je tudi Tim, zagledal je srno, ki je imela pregrižen vrat in samo stekel je naprej, ko je Lenne dala znak naj še on nekaj poišče. Dvakrat je med tekom zatulil k luni in čez nekaj minut je že k njemu pritekel njegov rdečkast volk Rudolf, ki je bil daleč najboljši v Translivaniji. Ko je bil takorekoč Rudolf že pri njem sta stekla proti nekakšni baraki, ki je bila sredi gozda in se je od tam slišal nek glas. Slej, ko prej je Tim zvedel, da je na onstrani gozda in, da sta to mlada zaljubljenca bunklnja. Brez oklevanja je skočil na drevesno hišico in si privoščil punco medtem, ko je njegov volk skočil na nizkoraslega fanta. Ponosno je prijel svoj plen za vrat ter g odnesel red Lenne kjer bi ga pojedel in se malce považil...

Violet se je vrtelo in bilo ji je malce slabo. Videla je kako je eden izmed volkodlakov privlekel srno, drugi, pa nekaj minut za tem človeka. Ubistvu ni imela nič proti temu. Človek je bil navsezadnje bunkelj. In glede srne... Tudi volkodlaki morajo jesti. Slabo se je počutila samo zato, ker se je zavedala, da je malo manjkalo pa bi ona postala plen in to ji ni bilo niti najmanj všeč. Čimprej se je morala spraviti ven iz gozda. Ampak to je bilo za zdaj nažalost nemogoče. Volkodlaka sta bila preblizu, s ščitom pa se ni mogla premikati. Ne. Počakati bo morala.