Skrivne sobane in sobe

Ithil se je mirno sprehajala po hodniku, dokler ni na koncu stranske poti opazila zanimiv kip. Odšla je bližje in si ga ogledala. Bil je kip nekega postavnega moškega v polnem oklepu, v rokah pa je držal v tla zapičen dolgi meč. Ko je kip zaznal njeno prisotnost se je šlem dvignil in pokazal se je kamnit obraz z dolgo brado in košatimi brki. Kip je spregovoril:
"Ti, ki želiš vstop, povej odgovor na uganko!"
Ithil je dvignila obrv. "Kakšno uganko?" je mirno vprašala.
"Uganko... katere odgovor je geslo," je dejal kip.
A tako, misli da me bo zafrkaval, kaj? Tipični moški mačizem! si je mislila in v kip uperila palico. Imperio! Ravno ko je hotela pripraviti kip viteza, da bi ji vse povedal, se je ta na široko zarežal, da je odmevalo po hodniku.
"Tokrat ti oprostim, ker si očitno neumna in novinka, ampak tega ne poskušaj več! Edini način, kako lahko prideš mimo je tako da poveš odgovor na uganko," je dejal.
Torej je to nek umski dvoboj. Moja najljubša igra, si je mislila in zvito vprašala; "Da pridem mimo kam? Saj ne stražiš ničesar! Hodnik gre severno tja, od kamor sem prišla, in se tukaj obrne vzhodno. Kaj stražiš ovinek hodnika?"
"KAKŠEN STRAŽAR HODNIKA NEKAJ!?! DA SI ME DRZNEŠ TAKOLE PONIŽEVATI! MOJA NALOGA JE NAJPOMEMBNEJŠA OD VSEH KIPOV NA TEM GRADU! JAZ STRAŽIM SKRIVNO SOBANO!" je rohnel kip in medtem mahal naokoli s svojim kamnitim mečem.
"Morda je tvoja naloga res pomembna, vendar pa si še neumnejši kot izgledaš, saj si mi pravkar povedal za to "skrivno" sobano, ki zaradi tega ni več tako skrivna," mu je privoščljivo zabrusila.
"NE! To ne velja!" je užaljeno kriknil kip. "Pretentala si me! Ti mala kača!" Ko pa se je malce umiril pa je z odločnim glasom dejal; "Ampak mimo mene pa ne greš!"
Kača, kaj? Glede na simbol mojega doma bom to vzela kot kompliment, si je mislila.
"Seveda ne grem," je začela. "Saj ne more nihče, če nikomur ne poveš uganke, katere odgovor odpira vrata v skrivno sobano."
"Točno!" se je zadovoljno strinjal kip. "In tako bo tudi ostalo!"
"Ampak kako naj vem, da uganka sploh obstaja, če je ne ve nihče razen tebe?" je nedolžno vprašala Ithil.
"Veš da obstaja, ker jo vem jaz!" je dejal kip in se na široko zarežal.
"Ampak edini dokaz, da ta uganka obstaja, in da jo ti veš, je tvoja beseda, da jo veš. Oprosti, ampak ne verjamem ti," je zvito pripomnila. "Morda uganke sploh ni, in to samo praviš, ker si osamljen in se nimaš z nikomer pogovarjati. Morda obstaja, pa si jo pozabil. Kako naj vem, da res veš uganko, razen če mi jo poveš?"
"Ne bom ti povedal uganke. Jaz jo vem na pamet in pika!" je užaljeno rekel kip.
"In jaz ti ne bom verjela, dokler je ne slišim," mu je vrnila Ithil. "Vsak lahko trdi, da zna nekaj, vendar lahko to tudi dokaže le tako, da pokaže kaj resnično zna. Ali mi lahko dokažeš, da znaš to uganko?"
"SEVEDA JO ZNAM, TI NEUMNICA NEUMNA!" Kip je že skoraj popenil. Ithil ga je spravljala ob živce in ob tem je uživala. Najbolj pa jo je nasmejalo dejstvo, da ne glede na to, kako je kip mahal naokoli s svojim kamnitim orožjem, ni mogel premakniti svojih stopal s podstavka in tako tudi nje ni mogel doseči. Na koncu se je očitno odločil, da bo tej neumnici pokazal kako se moti in začel deklamirati:
"Ko Sonca ni
in Svet trpi,
Ko se dan dani
in mrak mrači,
in v brezzvezdni noči Luna spi."
Kaj hudiča naj bi bilo to? je bila Ithilina prva reakcija. To sploh ni uganka, to je le nekaj, kar se dobro rima in ta kamnitoglavec misli, da je uganka!
"Je mogoče sončev mrk?" je negotovo vprašala.
"NE PA NE!" se ji je zmagoslavno rogal kip. "KAKO SI NEUMNA!"
"Mogoče res, vendar bo zdaj gotovo lažje ugotoviti odgovor, potem ko si mi povedal celo uganko," mu je milo za drago vrnila. Šele ko jo je kip slišal, je ugotovil kaj je storil in začel se je tolči po glavi. Očitno je bil tako jezen, da je snel čelado in jo vrgel proti Ithil, vendar se je ta umaknila in kamen se je z oglušujočim pokom raztreščil ob steni. Ampak čarovnija, ki je omogočala kipu da se je premikal in govoril ter, vsaj za silo, mislil, je že delovala in na steni se ni poznalo popolnoma nič, kip pa je imel čelado spet na glavi.
Le kaj bi lahko bilo? je na vse kriplje razmišljala. Takrat pa je ugotovila, da ni sama...

((Armadal?))

((yesh, yesh.^^))

Ze dobrih pet minut je slonel na steni nekaj metrov stran in s tezavo zadrzal smeh, ki ga je popadal ob vsaki zvijaci, ki jo je uporabilo svetlolaso dekle. Pred nekaj casa je prisel po hodniku navzdol, ko mu je na uho priplaval zanimiv prepir med kipom in punco, ki ga je uspesno pretentala ze dvakrat zaporedoma, in, kot se je zdelo, brez posebnega truda. Koticki Armovih ustnic so zopet silili navzgor, ko se je punca lotila uganke. Vanjo je zagrizla s polno mocjo, a vendar ji je povzrocala kar nekaj tezav.

Sloki temnolasec ni vec vzdrzal in je pristopil k svetlolaski. Ko je enkrat zagledal njen obraz je njegov nasmeh nekoliko zbledel - bila je namrec tista vzvisena damica z uvodnega plesa. V trenutku je izoliral svoje misli in se mehko nasmehnil "Kaj, Ithil, uganka ne gre?"jo je zbodel, nato pa se je zasukal se k jeznemu vitezu. "Kaj te ni sram, da se ti, starodavni varuh, pustis s tako lahkoto prinesti naokoli?"narejeno razocarano je zmajal z glavo in pomedel temne pramene, ki so mu padli na obraz. "Smem pomagati?"je povprasal Ithil, vendar ni pocakal na odgovor, temvec si je tiho zamrmral uganko in glavo zvedavo nagnil vstran.

"Navse zanimivo,"je povzel po nekaj preteklih sekundah, "ampak tole mi bolj deluje kot slaba pesmica, ki ji manjka se en del, kot pa prava uganka."stresel je z lasmi in svoje zelene oci zapicil v viteza "Si preprican da ni tvoja starodavna kamnita glava pozabila kake kitice? Saj ves, preperevanje kamna...mislim, saj si zacaran, a tudi uroki cez cas zbledijo in izgubijo svojo moc."privzdignil je eno obrv in osinil se Ithil poleg sebe. "Nisem preprican, ce je tole prav...celo zelo mocno se mi dozdeva, da nekaj manjka."

Ithil je že hotela nekaj reči, a jo je preglasilo rjovenje kipa-
"MANJKA?! MANJKA!!?!?!!" Kamnitemu vitezu se je dokončno utrgalo. "NIČ NE MANJKA, TI BUTASTI MALI VAMPIRČEK! KAKO LAHKO SPLOH PODVOMIŠ VAME, KI VARUJEM TA PREHOD DLJE, KOT SI TVOJI MAJHNI MOŽGANČKI SPLOH LAHKO PREDSTAVLJAJO!!!"
Ni si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila. Začuda tokrat od Armadala ni zaznavala nobenih posebnih občutkov, le vsesplošno oholost in zanimanje za trenutno situacijo.
"Verjetno je res pozabil kakšen del uganke, verjetno cel verz ali pa dva, ampak verjetno se ne bo spomnil, ker sploh nima možganov, ampak njegov pomanjkljiv način razmišljanja poganja stara čarovnija. Morda že tako stara, da bi potrebovala obnovo," je s skrivnostnim nasmehom dejala Armadalu. "Sploh pa se mi približno sanja, kaj bi lahko bilo."
Kip jo je seveda slišal in glasno protestiral glede njune ocene njegove inteligence. Vendar se Ithil tokrat ni zmenila za njegove komentarje, ampak je glasno vprašala:
"Ali je odgovor "nič"? Kaj pa "brezčasje"?" Kip je obakrat sunkovito odkimal.
Prekleto, kaj bi pa lahko bilo? si je mislila. Še toliko težje je, ker očitno res manjka nekaj vrstic in zato lahko o ugovoru resnično le ugibam.
Zazrla se je proti Armadalu, iščoč kakšno idejo. Nato pa jo je spreletelo. Seveda, saj sem to vendar nekje prebrala! Poskušala se je spomniti ugraviranega napisa na nekem določenem nagrobniku.
Ko Sonca ni
in Svet trpi,
ko se Dan dani
in Mrak mrači,
in v brezzvezdni noči Luna spi.
Takrat končno steče Kri,
tistega, ki je imel ni.
Tokrat je samozavestno vzdignila glas in dejala:
"Odgovor na tvojo uganko je "konec sveta!" In ker vem, da boš poizkusil to zanikati, ti povem da je drugi možni pravilni odgovor "smrt Zemlje," mišljeno planet Zemlja in ne zemlja pod nami."
Kip se je spet začel tolči po glavi, ampak čarovnija, ki mu je dala življenje ga je prisilila, da se je umaknil in razkril ozek predor. Ithil se je zmagoslavno nasmehnila. Pogledala je Armadaka in ga pokroviteljsko vprašala:
"Naj ti razložim?"

Svoj zvedavi pogled je s kipa prestavil na privlacno svetlolasko poleg sebe in se namuznil, ko je se dvakrat zgresila. No, saj se ni imel za kaj dosti smejati, ko pa tudi sam ni imel ravno veliko idej. A tega pac ni nameraval povedati, niti misliti na to - vsaj ne prevec. Ravno se mu je pricelo svetlikati, kaj bi morda, mogoce lahko bilo, ko je Ithil glasno in prepricano spregovorila. Vitez se je je sicer sprenevedal, a njegov podstavek se je umaknil in v steni je zazevala temna luknja. Arm je smeje privzdignil obrvi, se posmehljivo zarezal uzaljenemu vitezu in stopil za Ithil.

"Lepo prosim."je mehko odvrnil in z zanimanjem naredil nekaj korakov globlje v predor. Ozrl se je preko ramena proti svetlolaski, nato pa jo je z nasmehom vprasal "Prides?"in stopil okoli temnega ovinka ter obstal v skoraj popolni odsotnosti svetlobe. Za trenutek se je namrscil, nato pa je izvlekel palico in zamrmral "Lumos."najbolj osnovne carovnije so vedno prisle prav. Z razsvetljeno konico je pospesil korak po mrzlem kamnu in kaj kmalu je obstal pred lesenimi, okovanimi vrati. Odlicno, skrivna sobana je res tu, je zadovoljno pomislil in pritisnil na hladno kovinsko kljuko. S skripajocim zvokom so se vrata vdala in Arm je stopil v prostorno sobo. V kaminu je prasketal topel ogenj in tla so pokrivale mehke preproge, ob ognjiscu pa je bilo razpostavljenih nekaj krepko oblazinjenih foteljev. "Ocarljivo,"je zamrmral in se sprehodil do najblizjega naslanjaca. Kar potopil se je v udobno blazinje, se zadovoljno zarezal, nato pa se je ozrl k Ithil, ki je se kar stala na vratih. "Cestitam,"se je namuznil, "odkrila si precej prirocno sobico."hudomusno ji je pomeziknil, se naslonil nazaj v fotelj ter zatisnil oci.

Medtem ko sta hodila po predoru ga je Ithil blagovoljila z razlago uganke. Pa ne zato, ker bi ga hotela česa naučiti, ampak zato, ker je uživala v tem, da je dokazala da je bila pametnejša od njega. Vsaj tokrat.
"Pravzaprav je dokaj preprosto," je začela z oholim podtonom. "Polovico celotne uganke lahko ignoriraš, saj je tisti del o mračečem se mraku in danečem se dnevu nesmiseln in nepotreben. Tam je samo zato, da doda zlovešč prizvok, in pa naredi rimo malce bolj dodelano. Ampak če pomisliš; brezzvezdne noči ne obstajajo. Tako samo imenujemo noči, ko ne vidimo zvezd zaradi preveč oblakov. Prav tako sonce vedno je, le vidimo ga ne vedno. Svet sam po sebi trpi vedno, saj ga počasi uničujemo že vse odkar smo se razvili iz Homo Erectusa. Vendar pa kot žival ali človek lahko pričakujemo, da bi tudi svet sam najbolj trpel v svojih zadnjih izdihljajih. Potem je tu še zadnji del, ki ga je gospod Kremenoglavi očitno pozabil, ali pa ga sploh nikoli znal ni. "Takrat končno steče Kri; tistega, ki je imel ni." Pravzaprav bi bilo bolj smiselno "odteče" namesto "steče," vendar bi to uničilo metrum. Zemlja nima krvi v pravem pomenu besede, vendar pa ji figurativno puščamo kri s tem, ko jo uničujemo in ji ne dopustimo, da se zaceli. Torej iz tega sledi, da je odgovor bodisi konec sveta nasploh, bodisi konec Zemlje."
Zavzdihnila je. Vse to je povedala skoraj v enem dahu in morala se je ustavit. Naposled sta prišla do ne-več-tako-skrivne sobe in Ithil je obstala pri preddverju, ko je opazila, da je v kaminu gorel ogenj. To je pomenilo bodisi da je nekdo bil tukaj pred kratkim, bodisi da je pač začaran tako, da vedno gori. Armov komentar jo je zdramil. Počasi je stopila do črnega usnjenega naslanjača, ki je stal nasproti tistemu, na katerem je sedel on in se usedla nanj. Ob tem je stol izpustil dokaj neprijeten zvok, ki je spominjal na prdenje. Preden bi Armadal utegnil kaj reči mu je s strupenim pogledom zabrusila:
"To je bil stol, in ti to dobro veš, zato naj ti niti na misel ne pade, da bi izrekel kakšno neslano šalo!"
Sama pri sebi pa se je opomnila, da naj naslednjič bolj pazi ko se usede na usnjene stole.

Med vsem vijuganjem po poltemi, je bila Ithil se vedno sposobna razlagati kako je prisla do resitve, in to se z izredno pokroviteljskim tonom. Arm je bil hvalezen tiste malo svetlobi, ki jo je oddajala njegova palica, da Ithil ni videla njegovega zavijanja z ocmi, a vendarle se je trudil svoje obcutke bolj ali manj potlaciti globoko v zavest.

Oci je odprl sele ob nenavadnem zvoku in ravno je razprl ustnice, da bi pripomnil kako socno, izborno zadevo, ko ga je Ithil skoraj jasnovidno prekinila in z nedolznim izrazom na obrazu je privzdignil eno obrv ob njenih samoobrambnih besedah. "Prosim no lepo, kako me lahko sploh obtozis takega dejanja?"je odvrnil nekoliko uzaljeno in vidno ogorceno ter noge zavihtel preko naslonjala za roke. Naslonil se je na roko, ki mu je pocivala na drugem naslonjalu in se lenobno zazrl v Ithil.

"In?"jo je z zanimanjem pobaral "Mislim, si tole sobo sla odkrivat prav namenoma, ali cisto tako, kot mimoidoco rekreacijo?"je dodal cez nekaj trenutkov, da bi si bila popolnoma na jasnem, glede cesa jo sprasuje. Njegove prodorne zelene oci so lahkotno osinile njeno sloko telo, ki je delovalo presneto privlacno celo v solski uniformi in zleknjeno v naslanjacu. Stresel je z glavo, odlocen da svojim mislim ne bo pustil na dan. Sploh pa je bilo zelo ocitno, da je bila Ithil eno izmed tistih deklet, ki zahtevajo veliko casa, vztrajnosti in predanosti. Ceprav je Arm zelo rad stopal po poti najmanjsega odpora, ze nekaj casa ni bil postavljen pred pravi izziv in ni dvomil, da mu bi skodil. Kaj se, celo dobro bi mu delo, ce bi se po dolgem casu za nekaj moral potruditi. Dovolil si je majhen nasmeh in svoje zelene oci zavrtal v njene sivo modre, v katerih je nezno poplesoval odsev ognja.

((Sorry ker je trajalo, čez vikend sem bila zdoma. Sicer pa kolikor jaz vem, na Malumu ni nobenih uniform, mislim da je Mike nekje celo prikladno omenil da, ker smo pač zlobni jih verjetno ne bi nosili tudi če bi bile. In pa seveda zaradi večje svobode oblačenja ))

Pravzaprav bi prav tebe najprej obtožila takih izjav, si je mislila sama pri sebi. Ampak naklonila mu je le najmanjši možen nasmešek, ki ni razkrival ničesar.
"Oh seveda," je dejala sarkastično. "Cel dan tavam po šoli, ne hodim na predavanja, in samo iščem kakšen kip, ki skriva vhod v skrivno sobano in ga lahko spravim ob živce. Oziroma karkoli že ima v tisti svoji kamniti žogi, ki ji pravi glava."
Hotela je še nekaj reči, vendar se je ustavila. Zaznala je Armadalovo misel in se sama pri sebi namuznila. Sicer mu je hotela naglas zabrusiti, da je moški, kaj šele fantje, ne zanimajo, ampak misel na to, kako se bo trudil pridobiti njeno naklonjenost jo je zabavala. Premislila si je in se odločila sprejeti njegovo igro.
Do takrat, ko boš mislil da si kam prišel, boš že tako v moji oblasti, da boš piskal kot kužek če ti naklonim en sam pogled, si je mislila in za sekundo je njen obraz spreletela senca, njen nasmešek pa se je za milimeter razširil.
"Kaj pa ti?" je končno prekinila tišino. "Ali nasplošno tavaš naokoli po šoli in iščeš punce ki bi ti padle v objem, ali pa zasleduješ samo mene?"

((non c'e un problemo.^^ mehz, kaj cem. Sej sm prebrov pravila, sam kaj ko je blo puno cajta nazaj. ))

Arm se je se vedno lenobno naslanjal na svojo pest in ji vracal karseda izenacene nasmehe. V globinah svojega mracnega uma je tiho razmisljal, kako presneto dobra je bila Ithil. Nekoliko se je ugriznil v ustnico in ji namenil poseven pogled, nato pa privzdignil eno obrv. "Jaz?" je ponovil in si dovolil se en mehak smehljaj.

"Nisem se se cisto odlocil, saj ves kako to je,"je dejal in jo zaskrbljeno pogledal, "vsa ta dilema glede odlocitev in tega."resno je pokimal z glavo in svoj pogled uprl v vesele plamene, ki so prasketali v kaminu. "Recimo da v splosnem tavam po hodnikih in iscem punce, ki bi mi padle v objem, ampak ce bi se nenadoma pred mano znasla ti in se ena druga punca, bi vsekakor sel za teboj."zopet je ujel njen pogled in ji pomeziknil. Nekoliko se je pretegnil in se premestil na fotelju, tako da je sedaj sedel povsem vzravnano, z izjemo prekrizanih nog. Desni koticek ustnic se mu je privihal navzgor in z zanimanjem jo je opazoval.

Po kakih petih minutah tisine je nekoliko razprl ustnice in glavo nagnil malce nazaj v tihem 'ah', kot da bi mu tistih pet minut opazovanja prineslo globoko spoznanje. Njegov nasmeh se je nekoliko razsiril in s svojimi zelenimi ocmi je zavrtal v njene. "Kaj imas toliko proti meni?"jo je z zanimanjem vprasal in tokrat spregovoril brez posmeha ali cesrakoli drugega v glasu.

((school is lethal for one's imagination. <_<))

Delala se je, da napol prikritega komplimenta ni slišala. Opazovala ga je, pa ne zato ker bi jo privlačil, temveč zato ker mu ni zaupala. Vendar pa jo je, klub temu da je njegovo vprašanje zaznala že trenutek preden ga je izrekel, vprašanje samo presenetilo. Brez pomisleka mu je takoj odgovorila;
"To, da si moškega spola. To, da te vodijo predvsem nagoni in strasti, razum pa uporabljaš le poredkoma." Nato pa se je figurativno ugriznila v jezik in obmolknila za dolgo sekundo, da je lahko zbrala svoje misli. Vedela je, da bo to, kar bo sedaj povedala, verjetno zelo vplivalo na način kako bo njun pogovor potekal v prihodnje. Končno je priznala;
"Ne razumi me napak, ampak nasplošno ne maram preveč fantov. Saj verjamem, da se verjetno veliko dekletom zdiš privlačen, ampak name pač ne boš nikoli imel tega učinka. Bolj so mi všeč punce." Ob zadnjem stavku je njen bledi obraz spreletela šibka rdečica, ki je bila pravzaprav bolj blag pridih rožnate. Ni čisto dobro vedela, zakaj mu je to sploh govorila, ampak kar je bilo rečeno je bilo že povedano.

((Oh saj vem ja. Počakaj da boš na faksu, meni osebno je blazno zanimiva skoraj vsaka ura.))

Arm je deloval povsem sproscen, ceravno nekoliko namuznjen, a globoko pod povrsjem so misli divje svigale. Njegove prodorne zelene oci so bile uprte v lepo svetlolasko, vse dokler ni ta spregovorila. Potem ko je Ithil obmolknila, je bil tako presneto presenecen, da se je raje obrnil stran, da ne bi povsem pokazal svoje osuplosti, ceprav je bil preprican, da je pravzaprav ze opazila izraz na njegovem obrazu. Intenzivno je strmel v ogenj, medtem ko se je trudil hitro in hkrati tiho razmisljati. S prsti se je tapkal po licu, dokler se ni ozrl nazaj k Ithil, katere lica so bila sedaj obarvana s prikupno roznato barvo. Takoj mu je na pamet padlo veliko pikrih pripomb v zvezi z njeno rdecico, a se je raje ugriznil v jezik in jo opazoval z novonajdenim zanimanjem.

"Ah, mislim da te lahko razumem. Tudi jaz imam raje dekleta."se je mehko nasmehnil in za trenutek prisluhnil njenemu razbijajocemu srcu in prasketanju ognja, ki je prijetno ogreval sobico. "Zakaj pa jih imas raje, ce smem vprasati?"je dodal nekoliko tisje in se malce premestil v svojem naslanjacu. "Zato ker so lahko punce nezne in razumevajoce in ljubece in nesebicne, kot tega mi ne zmoremo?"je dokoncal tako tiho, da je bil preprican, da ga skoraj ni mogla slisati. Koticek njegovih ustnic se je ukrivil v poseven nasmeh, nato pa je jezen nad sam seboj potlacil misli in se zazrl nazaj v igrive plamene, ki so se igrali v kaminu.

"Da in ne," je odgovorila na njegovo zadnje vprašanje. Malo je pomislila, a se je odločila da mu bo pač povedala po resnici. Glede na to, koliko je že rekla, bi ji verjetno tečnaril vse njene žive dni da bi izvedel.
"Verjetno bolj kot kdorkoli veš kako se zveza začne. Nihče se ne bo na prvi pogled zaljubil v tvoj značaj. V prvem trenutku je pomemben samo zunanji videz in pa obnašanje. Značaj in pa osebnost postaneta pomembna šele potem, ko določeno osebo ogovoriš. Torej ja, dekleta so bistveno bolj nežna, čutna in zapeljiva kot fantje. In definitivno so manj sebične od fantov!"
Ujela je njegov pogled. Vedela je, da bo hotel protestirati, ampak ga je prekinila.
"Ne pozabi, da lahko slišim, kaj si mislijo ljudje okrog mene. Tako da prav dobro vem, da ko oseba moškega spola dobi otrdlino med nogami nekaj časa še misli z zgornjo glavo, če se v to prisili, kaj kmalu pa ne zdrži več in si želi samo da bi enkrat potešila svojo slo. Saj ne rečem, da punce ne morejo biti tako zelo potrebne, ampak vsaj mislijo tudi na drugo stran postelje in ne le na lasten užitek.
Če pa pomisliš na vsakdanje življenje pa pomisli, kolikokrat bo moški rekel, če lahko naredi kaj za svojo drago. Pomisli na to, kdo največkrat pozabi pomembne datume, kot so obletnice in rojstni dnevi. Pomisli kdo največkrat pozabi za Valentinovo napisat kakšno lepo pisemce ali pa podarit rože. Potem to primerjaj med sabo in ti bo približno jasno."
Naredila je kratek premolk. Začutila je njegov pogled in vprašanje, za katerega je vedela da bo sledilo, čeprav Arm sam na to še ni pomislil. Ali pa je, pa je vsesplošno občutje zanimanja to zakrilo pred njenimi sposobnostmi.
"Ja," je odgovorila kratko, "Tudi telesno me dekleta bistveno bolj privlačijo kot fantje."

Njegovi dolgi, bledi prsti so tistih nekaj minut tisine nekoliko zivcno tapkali po nogi, ki mu je pocivala naslonjena preko drugega kolena, njegove oci pa so bile trmasto uperjene v zivahne plamene v ognjiscu. Ko se je Ithil koncno le odlocila spregovoriti, je povsem postal z vsakrsnim gibanjem in pozorno prisluhnil. Kljub veliki moci volje se ni zmogel upreti skusnjavi in zasukal je svojo glavo, da je sedaj svetlolasko gledal naravnost v oci. Koticki njegovih ustnic so se nekoliko privzdignili ob njenem poudarku na dejstvu, da so dekleta manj sebicna od fantov, a ugovarjati ji ni nameraval, saj je dobro vedel, da se uvrsca naravnost na vrh sebicnostne lestvice.

A ko je nadaljevala, se je malce namrscil in svoje zelene oci namrsceno uprl v njene. Do tedaj je govorila bolj ali manj resnico, a sedaj je pricela zahajati v bolj napacne vode. Zamisljeno se je ugriznil v spodnjo ustnico in potlacil vprasanja, ki jih je nameraval zastaviti kasneje, saj je Ithil ze nadaljevala. Glavo je nagnil nazaj in svoj pogled usmeril v temacni strop, na katerem so poplesovale sence, ki jih je metal ogenj v kaminu.

Njegov obraz je spreletel poseven nasmeh, saj je dekle odgovorilo na sicer neizgovorjeno vprasanje, a ni bil preprican, ce ga je preprosto ujela s povrsine njegovega uma, ali pa ga je le pametno predvidevala. Sklenil je konice svojih dolgih prstov in jo zopet pogledal, nato pa pocasi in premisljeno sestavil svoje besede.

"Prvic; lastnosti, ki si jih sedaj nastela, veljajo za vecino moskih, nismo pa vsi taki."dvignil je prst v zrak, se predno bi uletela s kakim ogorcenim vzklikom, da on pa je res solski primer sebicnosti. "Govorim natanko o sebicnosti med rjuhami, ki si jo prej omenila."je dejal in se nekoliko premestil. "Se ti ne zdi popolnoma logicno, da mora biti nek razlog, zakaj toliko punc pada na zenskarje? Kot osebe smo res neizmerno sebicni, a verjemi, da ce ne bi najprej poskrbeli za svoja dekleta in sele potem zase, no, potem zelo verjetno ne bi vec imeli punc, se ti ne zdi?"vprasujoce jo je pogledal, nato pa dodal "Kot si gotovo ze ugotovila, potem pocasi zmanjka razlogov zakaj bi katera sploh se ostala z nami, kajne? Mislim, smo sebicni, pozabljamo na darila, vse pomembne dneve, in se bi lahko nasteval..."

Malce se je pretegnil in se zopet presedel v fotelju, nato pa nadaljeval "Gotovo si to ze tisockrat slisala, ampak kako lahko tako trdno verujes v svoje trditve, ko pa ocitno nimas velikega zanimanja za moske, na podlagi cesar sklepam, da se nisi ravno trudila dobiti kogarkoli sposobnega."namenil ji je majhen, topel nasmeh in dokoncal "Nespametno je soditi vse glede na vecino in splosne lastnosti."

Ithil ga je sicer poslušala, vendar so v njeni glavi misli vršale kot nevihta. Prav tako pa tudi nekaj bolečih spominov. Kljub dvomom se je odločila za odgovor. S pridihom žalosti je tiho dejala:
"Misliš, da nikoli nisem poskušala biti normalna?"
Nato je vstala, odkorakala nazaj ven skozi hodnik in se izdejanila.
V tem enem stavku je povedala vse. Da je kljub védenju, da jo bolj privlačijo dekleta poskusila imeti zvezo s fantom, le zato da bi sebi in drugim dokazala da je lahko normalna. In da več kot očitno ni delovala. Da je bila dovolj neumna, da je poskusila še enkrat. In še enkrat. In da je naposled ugotovila, da so vsi isti. Sebični, vase zagledani in brez kančka romantike ali prave strasti. Najbližje kar so prišli strasti je bila sla. In na koncu je bila ona razočarana in zlomljena...

((Bova nadaljevala kje drugje, potem ko pridem nazaj naslednji ponedeljek. Se vidiva!))

((itq. ))

Arm je preseneceno gledal za Ithil se dolgo potem, ko je izginila v temnih sencah hodnika. Ni vedel, kaksna tocno bi bila njegova reakcija, ce bi dekle obsedelo in cakalo, da se odzove, a tako je lahko v miru molcal in pustil vse besede, ki so planile na dan, v svojih mislih. S prsti je tiho tapkal po naslonjalu za roke, to pa je bil tudi edini zvok poleg prasketanja plamenov. Zatisnil je oci in se prepustil tisini svojega uma, kjer je premleval svoje nadaljne korake. Sicer je bil v veliki meri preprican, da je svetlolaska res zapustil bliznjo okolico, a se vedno je obstajala moznost, da je slonela za vogalom in prezala na njegove misli. Zatorej se je pogreznil globoko vase in tiho premisljeval, skrit pod celim kupom nakljucnih misli, kot so bile 'Kaj imamo jutri na urniku?' in 'Ali se bliza kaka zabava?' ali 'Kako prekleto sem lacen...'

Nenadoma je tapkanje sunkovito odrezalo in Arm se je mehko nasmehnil, kajti dognal je svojo pot. Samo ena stvar ga je skrbela glede tega, in ta stvar je bila dokaj pomembna. Kajti ce bi se te poti lotil, ni vedel, ali bo zopet nasel nazaj do svoje prejsnje osebnosti. Je vredna tega? se je vprasal in osinil ogenj v kaminu. Nato se je nasmehnil, vstal in se sam odkorakal iz skrivne sobe. Ja.